Prvi koraki – kako naj pomagam?

Vloga staršev ni, da otroku pomagajo čim prej narediti prve korake, temveč da jih pri tem samo opazujejo in spodbujajo.

Je pa res, da se je staršem včasih težko brzdati, še posebej takrat, ko je otrok tik pred tem, da shodi. Takrat bi vložili vso svojo energijo in čas, da bi njihov otrok le naredil prve korake.

In potem z otrokom vadijo:

  • zjutraj: “Pridi, greva! Najprej tri korake, potem še dva in na koncu še enega. Bravo.”
  • pred kosilom: “Hitro, še par korakov pred kosilom. Nočeš? Potem pa ne bo kosila. No, greva, hitro hitro. Super, vidiš da je šlo. Še malo vaje, pa boš že hodil.”
  • po kosilo: “Pridi k mamici! Narediva par korakov. Še čisto malo in ti bo uspelo.”
  • preden pride babica na obisk
  • pred večerno pravljico
  • naslednje jutro

Starši, ne delati tega.

Otroci shodijo, ko so za to pripravljeni, tako fizično kot umsko.

Raziskave so potrdile, da mora biti otrok tisti, ki vodi proces učenja hoje v svojem tempu.

Preden shodi mora namreč dobiti občutek za ravnotežje, občutek za prostor in sposobnost nadziranja svojega telesa ter dovolj močne mišice.

Nič ni narobe, če so pri učenju sami. Naredijo par korakov, padejo na rit, vstanejo in zopet naredijo nekaj korakov.

Otroci so prva leta življenja narejeni za padce. Kosti imajo prožne in ne terjajo večjih poškodb. Tako da staršev ni potrebno skrbeti.