Nenehna spodbujanja v razvoju – dobro ali zlo za otroka?

Otrok raste in se razvija v svojem tempu. Pri tem mu moramo nuditi pomoč in podporo, ki jo potrebuje in kadar jo potrebuje.

Naša nenehna pričakovanja naslednjega koraka, lahko slabo vplivajo na otrokov naravni razvoj.

Primer:
1. Komaj čakamo, da otrok sam sedi. 
2. Ko to osvoji, že razmišljamo, kdaj se bo plazil po sobi.
3. Nato pričakujemo prvo besedo, prve korake. Hvala bogu, če to stori pred vrstnikom/sosedom, ker potem je naš otrok genij.
4. Potem že pričakujemo, da bo pri 2. letih vse znal, vedel in razumel ter vse naredil tako kot od njega pričakujemo.
5. Pred vstopom v šolo bi moral že znati brati in računati.

Vendar s tem otroku nikakor ne pomagamo pri razvoju. Pomembno je, da se umirimo in da razumemo odraščanje kot proces, skozi katerega gredo vsi otroci – nekateri hitreje, drugi počasneje.

Kar pa ne pomeni, da so nekateri otroci inteligentnejši od drugih.

Veliko bolje je, če otroka opazujemo in spodbujamo pri odkrivanju novih znanj. Otrok nam namreč jasno sporoča, kdaj je pripravljen (dozorel) za naslednji korak.

Vsekakor pa otrok potrebuje čas, da sam odkriva stvari. Uči se tudi, ko dela stvari narobe. Torej, občasno mora doživeti polom.

Ni dobro, da smo vedno poleg in ga varujemo, popravljamo, usmerjamo, pomagamo… Vse stvari se ne bo naučil v prvo, hitro in enostavno.

Potrebuje namreč čas in prostor, da razmisli o tem, kar se je v dani situaciji naučil. Določene stvari mora večkrat poskusiti (npr. padci preden shodi, padec pri poskokih, drseča preproga, lik kroga ne gre v trikotno odprtino ipd.).

Ne se časovno obremenjevati s tem, kdaj otrok osvoji določeno znanje, ampak se fokusirajmo na proslavljanje že osvojenega znanja, pa naj bo to prva beseda, prvi koraki, prvo spečeno pecivo, prva vožnja s kolesom ipd.

Otrok mora začutiti naše veselje, zadovoljstvo in ponos ter se počutiti kot zmagovalec.