Moj otrok se boji tujih ljudi… zakaj?

Ob rojstvu se dojenček ne zaveda, kje se konča on in kje se začne svet okoli njega.

Domače ljudi še ne prepoznava, ve samo, da se v njihovi bližini bolje počuti. Prepozna pa glasove staršev (seveda, če so se z njim med nosečnostjo veliko pogovarjali).

Pri 4 mesecih že prepozna domače ljudi in se začne zanimati za nove ljudi. Ne zaveda pa se še, da je mama edinstvena oseba.

Torej, če se bomo z njim postavili pred ogledalo, tako da bo v njem videl 3 mame, ga to ne bo vznemirilo.

Pri 5 mesecih pa se že zave, da je mama ena sama in ga lahko ob pogledu na več mam v ogledalo to vznemirja.

Nima pa še razvitega občutka, da ljudje in predmeti obstajajo tudi, ko jih on ne vidi. Torej, če mama zapusti prostor, je ne pogreša in lahko njegovo pozornost hitro pritegne nekaj novega.

7 oz. 8 mesec pa je prelomna točka za dojenčka. Začne se zavedati, da osebe obstajajo tudi, ko jih ne vidi. Zato pogreša mamo, ko ta zapusti prostor.

Začne se tudi navezovati na ljudi in utegne se bati tujih ljudi. V tem obdobju je zelo plašen in čustveno nestabilen. Ne silimo ga v roke tujcev in ga ne zapuščajmo, ko je žalosten.

Pri 1. letu se ta strah pred tujci in neznanimi kraji še okrepi, saj se vedno bolj zaveda samega sebe in okolice.

Če ga zapustimo, se lahko zelo vznemiri in joče. Celo v domačem okolju ga je strah, če ostane sam.

V naslednjih letih pa ta strah počasi izginja in otrok začne navezovati stike tudi s tujimi ljudmi. Najlažje to stori z otroci na igralih, v trgovinah, na sprehodih ipd.

Pomembno je, da se zavedamo tega procesa in otroku pustimo čas, da lahko kvalitetno razvije občutek za navezovanje stikov.

V nasprotnem primeru ima lahko kot šolar, mladostnik in kasneje odrasla oseba težave pri navezovanju stikov, saj tega straha v otroštvu ne odpravi, ampak ga še okrepi.