“Boš že videla, ko pride oče!”

“Boš že videla, ko pride oče!”

Tako so večinoma vzgajali otroke pred leti. Vendar lahko še dandanes slišimo podobne stavke, predvsem pri starejših osebah ali obupanih mamicah.

Odgovornost enostavno preložijo na druge družinske člane ali celo na druga bitja (živali, čarovnice, parkle ipd.).

Ali pa je to učinkovito?

Primer: 
Deklica ne uboga mame in razgraja po stanovanju. Mama, na koncu z živci, kaznovanje prepusti očetu, ki pa si ob prihodu domov zaželi samo miru. Oče se s tem zameri deklici. Le-ta pa bo, ob očetovem odhodu v službi, pri mami, zopet razgrajala. Začaran krog se ponovi.

Verjetno se strinjate, da to nikakor ne funkcionira.

Pomembna je podpora partnerja. Torej, oče mora podpreti mater, kar pa ne pomeni, da prevzame njene naloge.

Kako to naredimo v praksi?

Primer:
Mama od svoje hčere zahteva, da odloži umazano perilo v košaro za perilo. Hči se ji upre, glasno odgovarja in celo preklinja. Oče jo sliši in reče: “Pri priči nehaj vpiti in razčisti z mamo.” Hči pogleda očeta. Ta pa še doda: “Si me slišala?” “Ja.” Oče odide, vendar od daleč posluša. Hči mora zaplet zaradi perila rešiti neposredno z mamo.


Pomembno je, da otrok reši problem z osebo, s katero se je zapletel. Vloga partnerja je samo podpora.

Otroci namreč pri določeni starosti tipajo, koliko si lahko dovolijo in pomembno je, da znamo jasno postaviti meje.